Učenje pravilnega padanja predstavlja uvod v trening juda.
Ukemi (padci)
Z znanjem padanja se obvarujemo pred poškodbami, hkrati nam to znanje pomaga pri napredovanju v tehniki. Obvladati znanje padanja pomeni, da lahko po padcu takoj nadaljujemo s vadbo ali borbo.
Z znanjem tehnike padanja si pridobivamo občutek kako ravnati pri padcu s svojim telesom in kako ravnati, da se tudi v nepredvideni situaciji ne poškodujemo. Z vadbo tehnike padanja postane telo spretnejše, razvijamo pa tudi orientacijo v prostoru. Pridobiti si moramo zaupanje v svoje sposobnosti, predvsem pa se moramo znebiti strahu pred padanjem, kar je osnova za uspešno napredovanje v tehniki juda.
Znanje v padanju pa ni pomembno samo v judu športu, temveč, je prisotno v vseh športih. Še več, osnove padanja bi moral poznati sleherni človek, kajti v vsakdanjem življenju je lahko nepravilno ravnanje pri padcu usodno.
Vse varaiante padcev je potrebno poznati in od časa do časa trenirati, ker predstavljajo dobro vajo za orientacijo v prostoru, vadbo refleksov in harmoničnosti gibanja. Vse vrste padcev je treba nasploh veliko trenirati v začetku ukvarjanja s judom, kasneje s tem ni potrebno več pretiravati, saj se na treningu nasploh veliko pada, tudi brez posebnih vaj padanja.
Vrste padcev
Vedeti moramo, da je možno padati v vseh smereh – naprej, nazaj, levo in desno. Skupno vsem vrstam kotaljenja kot eni od oblik padanja je okroglo tekoče gibanje, podobno kotaljenju žoge z udarjanjem z levo, desno ali obema rokama za ublažitev udarca pri padanju.
Druga oblika pa je padanje na tla v vseh smereh, kjer telo pri padcu obstane na tleh. Pri tem je važno, da je površina telesa čim večja, da se pritisk padca porazdeli na kar največjo površino telesa in da je pritisk padca na površinsko enoto čim manjši. V veliki meri ublažimo padec z udarjanjem ob blazino, roki morata biti pri tem sproščeno iztegnjeni. Udarjanje mora biti pravočasno, 5-10 cm pred padcem telesa in pod pravilnim kotom. Po blazini udarjamo z desno, levo ali obema rokama, ki naj bodo s telesom pod kotom 30-45º. Vsako drugačno ravnanje je lahko še kako boleče.
Osnovne oblike padanja so:
- padec nazaj – ushiro ukemi;
- padec v stran – yoko ukemi;
- padec naprej – mae ukemi.
Osnovne oblike kotaljenja so:
- preval naprej – zempo tenkai (mae ukemi);
- preval nazaj – ushiro ukemi.
Padec nazaj – ushiro ukemi
 Iz naravne osnovne drže se preko globokega počepa in seda na tla, lahkotno prevalimo nazaj na hrbet in iztegnemo obe nogi. Medtem ko padamo, naj nogi ostaneta skupaj. Oči naj bodo usmerjene v predel pasu, s čimer preprečimo udarec z glavo ob tla. Z rokama hkrati udarimo po vsej svoji dolžini ob blazino pod kotom 30-45º v odnosu na telo. Padec ponavljamo in utrjujemo na vsakem treningu, do avtomatizacije pravilnega gibanja.
Paziti moramo predvsem na glavo, ki mora biti obvezno pri vseh padcih dvignjena od tal (10 cm) in sklepe, zlasti so to komolci, kolena in ramena.
Preval naprej – zempo tenkai (mae ukemi)
Iz osnovnega položaja stopimo z desno nogo korak naprej (migi shizen tai). V globokem predklonu postavimo dlani na blazino. Dlani postavimo v višini naprej postavljene desne noge tako, da tvorita roki sklenjen krog – dlan desnice s prsti obrnjena proti telesu. V tem položaju nagnemo glavo na levo ramo in se zakotalimo preko desnice trdno sklenjenega obroča rok, desnega ramena, diagonalno čez hrbet na levi bok. Pri kotaljenju sta nogi skoraj skupaj in rahlo upognjeni.
 Vmesni položaj telesa je tak, da se dotika blazine levi bok, zunanja stran leve noge – kolena mora biti na tleh in zunanji rob stopala. Koleno desne noge je rahlo dvignjeno s stopalom na blazini. Prsti so obrnjeni k peti leve noge. Tak položaj stopal preprečuje bolno udarjanje s petama ob blazino. Nog ne križamo! Med kotaljenjem sodeluje tudi leva roka. V pravem trenutku udarja po blazini – ublaži padec in hkrati pomaga pri dvigu s tal.
Izredno pomembno je da se padec amortizira z udarcem leve roke ob tla; leva roka in telo morajo biti pod kotom 45º. V začetku padca gre glava v levo stran, na koncu padca jo je potrebno dvigniti. Tudi ledvice je treba zaščititi pri padcu na tla.
Variante padca naprej so:
- Padec z razširjenima nogama; leva noga ni skrčena, desna pa ne gre preko leve, to je
- tako imenovani Kata padec. Pri tem padcu se ne morete dvigniti s tal, je pa sam padec bolj siguren in lepši kot padec naprej.
- Padec naprej brez pokrivanja; potrebno se je močno zarotirati in ne končati na desni roki, temveč se takoj prevreči in dvigniti na noge.
- Padec preko pesti (Japonci mu pravijo Chugairi); izvaja se tako, da se dvignemo v zrak, pri čemer se naslonimo na pest in zatem prevrnemo naprej v padec z razširjenimi nogami.
- Salta na stran; običajno se dela preko ponujene roke partnerja, izvajamo jo v zraku tako da izvedemo padec naprej v zraku, na tla pademo v končni poziciji padca naprej s skrčenimi ali razširjenimi nogami.
- Pol salta na stran; dela se tako, da se izvede stoja na rokah, zatem pademo na stran v končno pozicijo padca naprej z razširjenimi nogami.
Preval nazaj – ushiro ukemi
Pri prevalu nazaj, kjer je gibajoča sila velika, se pod enakimi pogoji zakotalimo nazaj v tekoče gibanje prevala nazaj – ushiro ukemi. Pri tem moramo paziti, da ne udarjamo z glavo ob tla (glava je vedno dvignjena od tal). Roki hkrati udarita ob blazino po vsej svoji dolžini in malo bolj narazen kot pri padcu nazaj. Zakotalimo se torej nazaj preko hrbta in preko levega ali desnega ramena na stopala močno razširjenih nog. Pri tem moramo paziti, da se z glavo in koleni ne dotaknemo tal. V prvem delu prevala roki blažita silo padca, nato pa sodelujeta pri sami izvedbi in dvigu s tal.
Yoko ukemi – padec na stran
 Padec v stran je osnova drugim vrstam padcem. Pri izvajanju iz naravnega položaja potisnemo desno nogo pred levo in se preko globokega počepa na levi nogi zakotalimo na desni bok ter nato na celo stran telesa. Padec telesa ublažimo tudi z udarcem desne roke kadar padamo v desno in obratno z levo roko, ko padamo v levo stran.
S sproščeno in iztegnjeno roko udarjamo ob boku pod kotom 25% do 30% v odnosu na naše telo. Udarec z roko mora biti pravočasen, praviloma tik preden pademo, tj. do deset cm pred padcem telesa. Drugo roko sproščeno položimo preko prsi, v zaključni fazi nogi dvignemo od tal. Glava je vedno dvignjena, pogled je usmerjen v predel pasu. Vadimo na obe strani enakomerno. Ne pozabimo, da se tudi pri tem padcu ne smemo loviti na dlani.
Variante padca na stran so:
- Padec na stran z obema nogama v zraku. Pri tem padcu se obe nogi dvigneta v zrak, padec
- pa se amortizira z močnim udarcem roke ob tla.
- Obrat na stran; izvaja se tako, da postavimo roke z rameni tako, da oblikujejo krog,
- preko katerega se prevrnemo s padcem na stran.
- Leteči preval na stran; ki ga nekateri prištevajo k osnovnim padcem na stran. Izvaja se tako, da se pade na stran potem, ko se nekaj časa preleti po zraku naprej in navzgor. Padec se amortizira z udarcem z roko, takoj se obrnemo preko hrbta na drugo stran, ponovno amortizira udarec z roko, nakar se dvignemo s tal s skrčenima nogama, kot pri padcu naprej. Udarci z rokama sledijo zelo hitro eden za drugim in morajo biti zelo močni, pomembno je da se cel padec izvede v enem zamahu.
- Padec na stran na mestu; se izvaja tako, da se noge ne dvignejo v zrak na začetku padca, ampak se telo zvije in pade na stran, padec se amortizira z roko. Nato se prekotali preko ramena in postavi na noge.
Tehniko padanja ponavljamo in utrjujemo takorekoč na vsakem treningu, da si pridobimo sposobnost pravilnega odločanja tudi brez razmišljanja. Prednosti vadbe padanja:
- naučimo se kako ravnati pri padcu s svojim telesom, ne da se bi poškodovali
- telo postane spretnejše
- hitreje se lahko dvigamo s tal
- razvijamo si orientacijo telesa v prostoru
- pridobimo si zaupanje v svoje sposobnosti
- znebimo se strahu pred padanjem, kar je osnova za uspešno napredovanje v tehniki juda
|
